Featured Post

Rast cen goriv ali resnica o inflaciji, 2. del

Več ...

Catastroika ali razmah uničevalnega kapitalizma, 2. del

Objavil QE | Kategorija Ekonomija | Dne 19. 10. 2012

21

Katastrojka ali razmah uničevalnega kapitalizma, 2. del.

Pred dnevi smo si na RTV SLO lahko ogledali odličen dokumentarni film Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma. Film Catastroika sicer ni uradno nadaljevanje, a bi lahko bil.

Dokumentarec na aktualnih primerih predstavi katastrofalne posledice, v katere vodi privatizacija naravnih virov in javne infrastrukture. Pojasni, zakaj naravnih monopolov, kot sta oskrba z vodo ali električno energijo ali infrastrukture, med drugim železniške, ne smemo zaupati zasebnim podjetjem, katerih eno in edino vodilo je dobiček njihovih lastnikov.

Renomirani sogovorniki na konkretnih primerih pojasnijo, kako globalne megakorporacije v navezi s finančnim sektorjem in servilno politiko države prek nevzdržnih obrestnih mer najprej zadolžijo in – ko te ne morejo več odplačevati dolgov – državo prisilijo, da za bagatelne cene proda monopolna infrastrukturna podjetja in naravne vire, s čimer bi naj odplačali svoje dolgove. Novi lastniki se sicer zavežejo k vlaganjem v infrastrukturo, seveda pa do tega nikoli ne pride in račun je znova izstavljen državljanom.

Naj vas naslov tega prispevka ne zavede: ekonomski model, ki smo mu priča, seveda ni kapitalizem. Gre za najbrutalnejšo obliko fašističnega korporativizma, ki je diametralno nasprotje svobodne podjetniške pobude in ki brez aktivnega sodelovanja politike ne bi mogel preživeti. Politika nam ga promovira pod nazivom neoliberalizem. Kako zavajajoče: prav nič novega in nič liberalnega ni v tej praksi. Zgolj nadaljevanje plenjenja družbe za korist peščice.

 

Prepričan sem, da se med ogledom filma ne boste mogli izogniti vlečenju paralel z aktualnim ekonomskim in političnim dogajanjem v Sloveniji. Razmislite, kaj nam prodaja vladajoča politika: ustanovitev državnega holdinga, katerega glavna naloga bo razprodaja slovenskega premoženja; ustanovitev slabe banke, katere namen je reševanje bančnega sektorja, ki nas je pripeljal v najhujšo ekonomsko krizo po 2. svetovni vojni; privatizacijo infrastrukturnih podjetij in dodelitev naravnega monopola zasebnikom; podpiranje evropskega modela reševanja zadolženih držav, pri katerem dolgove odplačujemo z novim, še dražjim zadolževanjem in ki lahko dajo zgolj en sam končni rezultat.

Po kateri poti nas torej pelje politika naše aktualne politične garniture? Nam bodo predlagane “rešitve” res pripeljale blaginjo in nas izvlekle iz težke ekonomske situacije, ali pa morda zgolj zabile zadnji žebelj v krsto naše države? Preverite v filmu s slovenskimi podnapisi.

 

QE

Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma

Objavil QE | Kategorija Ekonomija | Dne 07. 10. 2012

2

Doktrina šokaDanes, 7. 10. 2012, bo ob 21.15 na RTV SLO2 prikazan dokumentarni film Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma, posnet po odlični istoimenski knjigi kanadske avtorice Naomi Klein (na voljo je tudi slovenski prevod knjige, priporočam!).

Film najprej pojasni, kaj je doktrina šoka, zakaj je tako učinkovita in kako se zadnjih 40 let uporablja za največji rop prebivalcev sveta s strani peščice. Ugotovimo, kako ta peščica, zanje se je prijel tudi izraz elita, za dosego svojih ciljev izkoristi vsak travmatičen dogodek, pa naj bo ta posledica besnenja narave, kot orkan Katrina, ki je pustošil po ameriškem New Orleansu, ali delo človeka, kot je bil napad na newyorška dvojčka 11. septembra 2001.

 

In ta cilj je povsem preprost: prevzeti nadzor nad naravnimi viri, prek davkov in ostalih vzvodov kanalizirati javna sredstva v zasebne roke in dolgoročno zasužnjiti ljudi. Skozi film spoznamo, kako je doktrina v začetku 70. let prejšnjega stoletja v Južni Ameriki prvič prestopila mejo med teoretičnim ekonomskim modelom, ki so ga razvili in propagirali t.i. »čikaški fantje« z njihovim vodjo Miltonom Friedmanom, in praktično izvedbo, ki je do danes v bedo pahnila na desetine milijonov ljudi po vsem svetu.

Spoznamo, kakšno vlogo je v doktrini igrala vojna proti terorju, ki jo je ameriška oblast sprožila po napadu 9. septembra, in kaj sta pri tem imela opraviti napada na Afganistan in Irak.

Avtorica nam predstavi t.i. uničevalni kapitalizem oz. fašistični korporativizem, ki favorizira peščico najmočnejših in ki s pravim kapitalizmom, torej prostim trgom in ostalimi mehanizmi svobodnega ekonomskega modela, nima prav nič skupnega.

Po ogledu filma boste lahko v ekonomsko-politični kontekst umestili krizo na Bližnjem vzhodu (t.i. arabsko pomlad), ki je v zadnjih letih zamenjala režime v Libiji, Tuniziji in Egiptu. Zadelo vas bo, da se povsem enako v tem trenutku odvija v Siriji in Iranu. Morda pa le ne gre za »zlobne Sirce in Irance«, ki bi si želeli podrediti ves svet, ampak si svet morda podreja nekdo drug – veliko močnejši igralec?

Kapitalizem, kot nam ga prodajajo danes (tudi v Sloveniji!), je zgolj iluzija svobode in priložnosti, ki da bo ljudem pripeljala blaginjo. Zato ni čudno, da se instinktivno upiramo, ko nam ga vsiljujejo z ustrahovanjem in represijo. Vržejo nam kost v obliki demokracije in potem pod pretvezo, da smo sami izvolili takšno politiko, nadaljujejo z ropanjem in zasužnjevanjem državljanov.

Že več let poslušamo, da nam nižajo socialne pravice, privatizirajo družbeno premoženje in privijajo davke v naše dobro. Hodijo po človeku, da bi ga s tem dvignili iz brezna. Nenavaden način reševanja, se vam ne zdi? Pri tem je zanimivo, da glavnim krivcem za ekonomsko krizo, torej finančnemu sektorju, pomagajo na čisto drugačen način: rešujejo jih z našim denarjem, ne kličejo jih na odgovornost, jim ne očitajo, da so živeli prek svojih zmožnosti in ne silijo v zategovanje pasu. Kako dolgo si bomo še dopustili takšno podcenjevanje?

 

Poglejte film. Priporočite ga bližnjim. Odprl vam bo oči. Potrdili si boste, da ste imeli vseskozi prav, ko ste se upirali politični represiji, ki vas je silila v boj za preživetje.

V besedah Naomi Klein:

»Če hočemo spremembe, si jih bomo morali izboriti. Druge poti ni.«

 

QE

Zarota kapitalizma in demokracije

Objavil QE | Kategorija Ekonomija | Dne 26. 09. 2012

13

Gre res za kapitalizem!

    Je to res kapitalizem?

V času globalne recesije, ki se je začela z zlomom ameriškega nepremičninskega trga leta 2008 in se nato hitro razširila po vsem svetu, je v prvi plan znova privrel boj med »večnimi« nasprotniki: zagovorniki kapitalizma in prostega trga na eni ter reguliranega gospodarstva in socialne države na drugi strani.

Za zagovornike t.i. kapitalističnega modela gospodarstva se je pri nas prijel izraz neoliberalci. Med te se – poleg lastnikov kapitala in proizvodnih sredstev – uvršča tudi naša trenutna politična oblast, ki je neoliberalno mantro o svobodnih trgih sprejela z odprtimi rokami. Zagovarjajo privatno lastništvo, umik države iz gospodarstva ter liberalizacijo in deregulacijo, ki naj bi v gospodarstvo vpeljali zdravo konkurenco, kar bo imelo pozitivne posledice za vso družbo.

Na drugi strani imamo večinsko ljudstvo, sindikate in – logično – trenutno politično opozicijo. Ti trdijo, da je gospodarstvo pri nas preslabo regulirano in družbeno premalo odgovorno, zato zagovarjajo večjo državo, povečan nadzor nad gospodarskimi subjekti, višje obdavčitve in aktivno državno upravljanje z javnimi financami, katere bistveni del je redistribucija sredstev k šibkejšim slojem prebivalstva.

Oboji ponujajo svoj pogled na rešitve za izhod iz gospodarske krize, pri čemer jim je uspelo debato zreducirati na eno samo skupno točko: kapitalizem NA NAŠ ali VAŠ način?

 

Ta debata je maslo političnih elit in tipični »deli-in-vladaj-model« njihovega delovanja: v javni prostor vreči kost za glodanje, zavzeti vsak svoje ideološke okope, polarizirati ljudstvo in s tem spustiti dovolj ideološke navlake, da se povsem zamegli resnične vzroke za težave, v katerih smo se znašli.

Politika se tako prepira o tem, ali je kapitalizem dober ali slab, kje so njegove pomanjkljivosti in kako ga izboljšati, v svoj vrtinec pa so uspeli potegniti prav vse družbene sfere. Tej nesmiselni in za družbo izjemno škodljivi debati se v naslovnem članku zadnje izdaje Mladine pridruži tudi Marcel Štefančič jr., sicer pronicljiv komentator družbe in političnega dogajanja (moj poudarek):

“Neoliberalci, ki svetu, Evropi in Sloveniji vsiljujejo evangelij deregulacije kapitala, prostega trga, vitke države in brutalnih strukturnih reform, izgledajo kot Jacob Epping z desne: odpotovati hočejo v preteklost, da bi preprečili atentat na čisti kapitalizem. Ali bolje rečeno: odpotovati skušajo v preteklost, v 19. stoletje, v čas čistega kapitalizma. Iz kapitalizma hočejo odstraniti vse, kar je kapitalizem zmehčalo, otoplilo, civiliziralo, socializiralo – socialne programe, regulacije, aktivno državo. Kar pomeni, da hočejo 20. stoletje preprosto izbrisati, kajti prav 20. stoletje je bilo tisto, ki je reformiralo kapitalizem – ki je torej obrzdalo kapital, zreguliralo trg, pripeljalo sindikate, izboljšalo delovne razmere in vpeljalo socialno državo. Zdaj se skuša kapitalizem vsega tega »bremena« znebiti. Kapitalizem, ki je bil prej v vojni s komunizmom, se je zdaj obrnil navznoter: zdaj je v vojni z državo.

Zakaj je debata o kapitalizmu tako škodljiva za vse nas? Ker nam preprečuje, da bi se posvetili resničnim težavam, s katerimi se sooča naše gospodarstvo, zaradi česar trpijo vse sfere naše družbe. Medtem ko rešujemo, izboljšujemo, popravljamo, ukinjamo, zamenjujemo, mehčamo, civiliziramo, toplimo in socializiramo kapitalizem, smo povsem slepi za preprosto dejstvo, ki tako očitno zeva iz vsakega kotička našega ekonomskega ustroja: kapitalizem je mrtev! Tako pri nas, kot tudi po vsem zahodnem svetu. Prepiramo se o mrtvecu, ki že lep čas več ne diha. Na njem opravljamo operacije, ki naj bi ga pozdravile, čeprav ne kaže več znakov življenja.


Kaj sploh je kapitalizem?

Kapitalizem je gospodarska ureditev, ki temelji na privatni lastnini in trgu. Bistvo kapitalizma je prosti trg, na katerem se po principu ponudbe in povpraševanja določa cena. Ali drugače: prodajalec ima nekaj, čemur se je pripravljen za ustrezno kompenzacijo odpovedati. Kupec si taisto zadevščino želi v svoji posesti. Trg jima daje možnost oz. platformo, da se dogovorita o ceni, ki bo sprejemljiva za oba, opravita transakcijo in s tem dobesedno »ustvarita tržišče«. Svobodni trg pomeni, da so kupci in prodajalci pri trgovanju enakovredni, delujejo pod enakimi pogoji in upoštevajo ista pravila. Tako je vzpostavljen sistem, ki naj bi prek zdrave tekmovalnosti zagotavljal stalni razvoj na vseh področjih gospodarstva in s tem v družbo prinesel blaginjo.

Ključno vprašanje je torej: ali je sistem, v katerem živimo, res kapitalistični sistem, ki ga je treba zgolj malce popraviti oz. izboljšati, pa bo vse spet v najlepšem redu? Gre torej zgolj za različne poglede na reševanje sistema, za nianse, o katerih se je mogoče dogovoriti? Je odgovor res v manj regulacije, kot nas prepričujejo neoliberalci, ali pa morda v več regulacije, kar zagovarjajo socialisti?

Seveda ne. Sistem, v katerem živimo, ima toliko skupnega z modelom kapitalizma, kot je imela Sovjetska zveza skupnega s teoretičnim modelom komunizma. Torej bore malo. Našega sistema ne determinirajo svobodni trgi, ki so osnova in pogoj za kapitalistični sistem. Slovenci v takšnem sistemu nikoli niti nismo uspeli zaživeti. Ko smo končno dobili svojo državo, je bila tudi iluzija kapitalizma že desetletja le še mrtva črka na papirju.

V zgoraj omenjenem članku se je avtorju zapisalo, da je bilo 19. stoletje čas »čistega kapitalizma«. Seveda ne bi mogli biti dlje od resnice. V 19. stoletju je namreč vladal brutalni korporativizem, nekakšen neofevdalizem, v katerem je večino niti v rokah obdržala aristokracija, torej bivši fevdalci in veleposestniki. Skozi 20. stoletje so nato lastniki kapitala, po novem industrijski magnati, zaradi velikih družbenih premikov in upora, ki se je rodil iz nemogočih življenjskih razmer, ljudstvu na mizo vrgli nekaj drobtinic, se iz prvih bojnih linij umaknili v ozadje in trdno sklenili, da se v prihodnje ljudstvu ne bodo pustili več tako presenetiti. Skovali so preprost, a sila učinkovit načrt: demokracijo!


Demokracija: oblast ljudstva?

Podobno kot pri kapitalizmu, gre tudi pri demokraciji zgolj za iluzijo. Iluzijo oblasti ljudstva. Na volitvah narod izvoli svoje predstavnike, ki naj bi zastopali njihove interese. Kako se to obnese v praksi in čigavi interesi so v resnici zastopani, je seveda druga pesem. Politiki je že od nekdaj v interesu moč, ki pregovorno izvira iz kapitala. V zadnjem desetletju je zlepljenost politike in kapitala privrela iz vseh por in postala grozljivo očitna.


Kdo je na vrhu te prehranjevalne verige? Finančni sektor.

Na prelomu iz 18. v 19. stoletje je ustanovitelj mogočnega Rothschildovega bančnega kartela, izjavil:

»Če imam pod nadzorom valuto naroda, mi je vseeno, kdo piše zakone.« -Mayer Amschel Bauer Rothschild

 

Predaji narodove suverenosti v roke eliti se je uprl 20. ameriški predsednik:

»Ta, ki ima nadzor nad valuto, ima nadzor nad narodom.« -James A. Garfield

In bil zaradi svojega nasprotovanja bančnikom kmalu zatem tudi umorjen. Kapitalizem v 19. stoletju? Niti približno. Se je pa na prehodu v 20. stoletju korporativna elita umaknila v ozadje in prevzela drugo, učinkovitejšo taktiko. S svojo neomejeno močjo so v pest dobili večino globalne politike, iz česar se je v zadnjem desetletju rodila nova – hibridna vrsta politika: tehnokrat.

Če pustimo ob strani idealizirano definicijo o čudovitih strokovnjakih, ki bodo s svojimi apolitičnimi odločitvami rešili svet, so tehnokrati, v evropskem primeru tudi evrokrati, privilegirana kasta ljudi, ki s podporo mogočnega kapitala prehajajo iz korporativnega v politični in nazaj v korporativni svet. Brez pravnih ovir ali moralnih zadržkov. Zasedajo izvršne politične funkcije, na katere so bili izvoljeni, ali pa – kar je še posebej naraščajoč trend v zadnjih letih – nanje preprosto imenovani. Ljudstvo pri njihovem imenovanju ni imelo prav nobene besede, pa čeprav bi naj kot politiki zastopali prav njih. Primer takšnega neizvoljenega telesa je tudi Evropska komisija, izvršilno telo Evropske unije, ki s svojo politiko kroji usodo 500 milijonov prebivalcev.

 

Vladarji Evrope

Vladarji Evrope, ki so si nadeli ljubek naziv »tehnokrat«. Gre za prominentne bančnike, delujoče v politiki, ki odločajo o usodi narodov. Je še vedno tako nenavadno, zakaj se banke znova in znova sanira?

Nekaj najvidnejših svetovnih voditeljev, teh izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki so sedeli na (vsaj) dveh stolčkih in katerih dejanja kažejo, čigave interese v resnici zastopajo:

Tony Blair se je po zaključku svojega mandata kot premier Velike Britanije (1997-2007) zaposlil kot svetovalec finančne megakorporacije JP Morgan Chase, kjer naj bi njegova skupna letna plača dosegla neverjetnih 7 milijonov britanskih funtov. Njegovo premoženje ocenjujejo na £60 milijonov britanskih funtov, večino pa naj bi pridobil po zaključku svojega mandata na čelu Velike Britanije.

Gordon Brown, ki je na premierskem stolčku nadomestil svojega prijatelja Tonyja (2007-2010), je bil pred tem v Blairovi vladi finančni minister. V času svojega ministrovanja je prek 17 dražb prodal 60 % oz 395 ton britanskih zlatih rezerv po povprečni ceni zgolj $275 za unčo zlata. Kmalu za tem je cena narasla na krepko prek $1.000 za unčo. Namesto $19 milijard, kolikor bi Britanci za zlato dobili leta 2011, je Brown zanj iztržil zgolj $3,5 milijarde. Zadnje mesece prihaja na plano, da je bila Brownova prodaja zelo premišljena: s tem manevrom je rešil globalno finančno institucijo Goldman Sachs, ki se je na trgu žlahtnih kovin povsem zainvestirala in je bila soočena s propadom. Propad tako ogromne korporacije bi sprožilo verižno reakcijo propadov bančnih institucij, Brown pa je to preprečil. Kaj menite, mu bo finančni sektor znal poplačati njegovo nesebično pomoč na račun britanskih državljanov?

Mario Monti je novembra 2011 postal 54. premier sosednje Italije. Pri tem je zanimiva Montijeva kariera: na politično sceno je stopil kot evropski komisar za notranje trge EU in se v različnih evropskih telesih udejstvoval v evropski politiki. Po letu 2004 je postal mednarodni svetovalec korporacij, med katerimi je tudi banka Goldman Sachs, ki je vpletena v celo vrsto finančnih škandalov, sedi pa tudi v odboru evropske veje bonitetne hiše Moody’s. Monti je prototip tehnokrata, neizvoljenega politika, ki iz politike prehaja v korporativne vode in se nato vrača v politiko. Ironično je, da je prišel svojo državo reševati iz krize, v kateri se je znašla zaradi zloma prav tega finančnega sektorja, katerega predstavnik je. Požigalec, ki je prišel pomagati gasiti požar?

Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke (ECB). Kako je Mario prišel do tako pomembnega položaja, na katerem lahko odloča o usodi več sto milijonov prebivalcev evropske unije? Začel je kot finančnik in postal italijanski predsednik Svetovne banke, nadaljeval v javni upravi kot direktor italijanske državne blagajne, se kot finančnik preselil v upravne odbore raznih korporacij in bank ter postal celo podpredsednik in izvršni direktor banke – uganili ste – Goldman Sachs, nato pa se prek ostalih zaposlitev vrnil na veliko evropsko sceno kot »predstavnik ljudstva« v obliki predsednika ECB-ja.

Štirje možje, ki so v zadnjem desetletju odločilno krojili evropsko in svetovno politiko in vlekli poteze, ki so svet pomagale pripeljati v hudo gospodarsko depresijo, s katero se soočamo danes, se svojih v nebo vpijočih povezav s finančnim sektorjem sploh ne trudijo prikriti. In pri tem sploh niso edini. (Za nekaj ostalih najvidnejših kliknite sliko zgoraj.)

Kapitalizem? Pomislite znova. Naš ekonomski sistem je vse kaj drugega kot to. Poimenovali bi ga lahko kvečjemu neofašistični korporativizem.

Pojdimo v čas Italije med obema vojnama (moj poudarek):

Leta 1926 je (Mussolini, op. a.) ustanovil Nacionalni svet korporacij, razdeljen na cehe delodajalcev in delojemalcev, ki naj bi upravljal 22 sektorjev ekonomije. Cehi so vključevali tako sindikate kot upravo, vendar so v njih prevladovale korporacije in njihovi lastniki. Bogati sloji so mu v zameno pomagali spremeniti državno zakonodajo, s čimer je napredoval od vodje koalicije do vrhovnega poveljnika.« (vir)

Gre torej za popolno prepletanje kapitala in države, ki ubija mehanizme svobodnega trga, preprečuje konkurenco, uničuje zdravo gospodarsko jedro in služi izključno napajanju najmočnejšega kapitala zelo ozkega kroga posvečenih. Naš ekonomski model ni v vojni z državo, naš ekonomski sistem JE država!

V kapitalizmu bi bili poleg interesov kapitala zastopani tudi interesi ljudstva. V gospodarstvu bi veljala enaka pravila za vse. Podjetja bi svobodno tekmovala med seboj in trg bi odločil, kdo je boljši, državljani pa bi imeli prek stalnega napredka in razvoja možnost blaginje. V nasprotju s tem v našem sistemu politika zastopa zgolj in izključno interese najmočnejših igralcev – megakorporacij, trg pa je potisnjen na obrobje.

Menite, da imajo majhna podjetja, ki predstavljajo hrbtenico vsake ekonomije, enake možnosti za uspeh kot korporacije? Morda politika rešuje mala podjetja pred stečaji z davkoplačevalskim denarjem? So majhna podjetja deležna subvencij in davčnih olajšav, subvencioniranega zaposlovanja ali oproščena plačila prispevkov v vsaj približno primerljivem obsegu, kot korporacije? Imajo majhni podjetniki dostop do zakonodajalcev in vpliv na zakonodajo, kot ga prek milijonov evrov, ki jih namenijo lobiranju, uveljavljajo korporacije? Imamo torej vsi enake možnosti za uspeh na skupnem kapitalističnem trgu?

Dovolj je, da si pogledamo samo zadnji primer, ki smo mu priča te dni v Sloveniji. Vlada ustanavlja slabo banko, na katero bo prenesla slabe terjatve bank. V praksi to pomeni, da bo vlada dolgove prenesla na državljane te države, bankam pa spregledala njihove zavožene poslovne odločitve, prečistila njihove bilance in jim s tem podelila bianco menico za nadaljevanje kockanja na finančnih trgih.

Bi se v kapitalizmu z vso vnemo ščitilo podjetja, ali bi se jim pustilo propasti? Bi država prevzela nase dolgove vašega podjetja, če bi se sami znašli v takšnih težavah, ali bi vas brez pomisleka pustila propasti? Bi vam država mirno oprostila, če bi se izkazalo, da ste ogoljufali upnike, skrili premoženje, »pozabili« plačati davke in prispevke, prirejali bilance in opetnajstili stranke, ali bi vas po hitrem postopku spravila za zapahe?

In zakaj taista država, ki ne bi prav dolgo razmišljala, če bi šlo za koga od nas, vse to brez pomisleka spregleda finančnemu sektorju, kljub vsem ugotovljenemu in dokazanemu kriminalu, ki sega vse od evidentnega manipuliranja na trgih kovin ali surovin in manipuliranja z obrestnimi merami, pa do kraje zaščitenih vložkov varčevalcev in investitorjev in izkoriščanja notranjih informacij?

Namesto, da bi država oz. politična elita zaščitila ljudstvo pred korporacijami, počne ravno obratno: korporacije ščiti pred ljudmi! Namesto, da bi zaradi kriminala, ki je ves svet pahnil v hudo krizo, aretirala krivce in jih postavila pred sodišče, se loteva ljudi, ki proti takšnemu kriminalu protestirajo. Komu torej služijo naši izvoljeni predstavniki v vrhu države: državljanom ali korporacijam?

In zato je debata o tem, kako bi morali popraviti kapitalizem, da bi izplavali iz krize, tako škodljiva. Ne moremo popraviti tistega, česar ni. Tako je zmotno trditi, da bi regulacija rešila vse naše težave, kot trdijo na levi strani političnega spektra. Večina gospodarstva je kvečjemu daleč preregulirana. Majhna podjetja se utapljajo v nepregledni množici zakonov, ki jih neumorno sprejemajo politika. Novi in novi predpisi, omejitve in prepovedi uničujejo podjetniško pobudo. Veljamo za eno najbolj zaprtih in togih gospodarstev v razvitem svetu, celo za državo z najnižjo ekonomsko svobodo v Evropski uniji, pa bi regulacijo še povečali?

Prav tako ni rešitev v absolutni deregulaciji gospodarstva in popolnem izstopu države iz gospodarstva, kar je mantra politične desnice. Kapitalu ne gre slepo zaupati, saj je navadno njegov izključni interes dobiček. Posledica divjega sledenja koristim delničarjev so pogosto pogubne za širše družbeno okolje. Lep primer tega je infrastruktura – te prav gotovo ni za zaupati kapitalu, temveč mora ostati v rokah ljudi, služiti mora izključno družbi, morebitni dobiček pa mora biti namenjen izključno reinvestiranju v njen razvoj. To pišem kot podjetnik, torej direktor in lastnik podjetja, ki se trudi uspeti v tem nevzdržnem sistemu.

Naša težava torej ni neobstoječi kapitalizem, ampak sistem, ki je vzpostavil dva vzporedna nabora pravil: enega za korporacije, ki so iznad zakonov, ne sprejemajo odgovornosti, ki jih imajo njihova dejanja na družbo, kujejo neverjetne dobičke za zasebne lastnike, ko pa zaidejo v težave, jih rešujemo državljani. Privatizirajo dobičke in nacionalizirajo izgube. Drug pravilnik pa velja za vse ostale, ki smo podvrženi brutalni regulaciji, visokim obdavčitvam in absolutni osebni odgovornosti. Neofašistični korporativizem v vsem svojem sijaju.

Kakšna bi bila rešitev iz tega položaja? Nagnati bi morali skorumpirane politike, oblast pa bi prevzelo ljudstvo. Postavili bi jasna pravila igre, ki bi veljala za vse enako. Poskrbeli bi za učinkovito regulacijo gospodarstva in hkrati deregulirali ljudi. Moto: osebna svoboda pred svobodo kapitala. Način? Neposredna demokracija – namesto iluzije demokracije, v katero smo prisiljeni danes. Kot je videti, so na to pot prvi stopili Islandci. Ti so nagnali megalomanske bančnike, pred sodišče postavili kupljene politike, zakoličili pravična pravila igre in se s pisanjem nove ustave odločili stopiti na pot neposredne demokracije. Danes kot edina država v Evropi beležijo gospodarsko rast. (Več o viziji Islandije in modelu za prihodnost v enem od naslednjih prispevkov.)

Je realno pričakovati, da bi lahko v bližnji prihodnosti vzpostavili pravičnejši sistem tudi pri nas? Upanje umira zadnje. Toda dokler bodo celo intelektualci in mnenjski voditelji, kot je Marcel Stefančič jr., naivno pristajali na vsiljeno debato o tem, kaj je narobe z našim (neobstoječim) kapitalizmom, v isti koš metali celotno gospodarstvo in sodelovali v polariziranju med delodajalci in delojemalci, se to ne more zgoditi. Dokler bodo ljudje, razočarani nad lokalno politiko, kar sami na pomoč klicali t.i. Trojko, leglo tehnokratov v obliki Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Evropske centralne banke (ECB) in Evropske unije (EU), namesto da bi uvideli, kam nas ti vodijo, udarili po mizi in zahtevali neposredno demokracijo, v kateri bi oblast znova prevzelo ljudstvo, ne vidim te možnosti. Zato:

  • Naredimo prvi korak. Priznajmo si, da naš sistem ne deluje. Da nam ne daje enakih možnosti in ne zagotavlja pravičnosti. Zaslužimo si več, kot dolgoletno životarjenje, počasno hiranje in tiho smrt. Narediti moramo konec vsakodnevnemu boju za preživetje in prenehati z izražanjem hvaležnosti za vsako drobtinico, ki pade z mize elite. Dokler bomo tiščali glavo v pesek in upali, da vse skupaj mine, ne bo prav nič boljše. Ne bo minilo. In ne bo boljše. Samo še slabše.
  • Pozabimo na pomoč političnih voditeljev. Vsak dan nam dajejo jasno vedeti, da imajo v mislih vse kaj drugega, kot nas, državljane. Nihče nam ne bo pomagal, če si ne bomo pomagali sami. Gre za osebno odločitev vsakega posameznika.
  • Stopimo iz vrtinca obupa in samopomilovanja ter udarimo po mizi! Razjezimo se. Postanimo besni! Delovalo bo terapevtsko in nam zbistrilo misli.


In to bo šele prvi korak.

QE