Featured Post

Catastroika ali razmah uničevalnega kapitalizma, 2. del

Več ...

Predstavniki ljudstva in (samo)zadovoljevanje finančnih trgov

Objavil QE | Kategorija Ekonomija | Dne 04. 09. 2012

7

Se še spomnite prisrčnega sestavka, ki je bil prvič objavljen v rubriki Pisma bralcev v osrednjem slovenskem časniku Delo? Sestavka, ki ga je poslal bralec, navdušen nad fenomenalnimi ukrepi, ki se jih je ob prevzemu svojega mandata bojda lotil novi francoski predsednik François Hollande?

Pismo je hitro zaokrožilo tudi po e-pošti, o njem se je na veliko razpravljalo po spletnih forumih, nekritično pa so ga secirali celo čisto resni novinarji naših glavnih medijskih hiš.

 

Hollandovi ukrepi po besedah bralca

So Hollandovi ukrepi zgolj populistično spuščanje megle?

Avtor pisma pojasnjuje, kako se je reševanja resne finančne situacije svoje države lotil novi voditelj druge največje evropske ekonomije:

»ukinil vsa protokolarna vozila, jih dal na licitacijo …. vsem državnim podjetjem ukinja službena vozila … investiral v nove raziskovalne inštitute sodobnih tehnologij … zaposlil 2560 mladih nezaposlenih razvojnih znanstvenih raziskovalcev … Cerkvi je ukinil podporo v višini 2,3 milijarde € … Uvedel je davčne olajšave na področju »bonus kulture … Ukinil je vladne in državne časopise, revije, fundacije in časopisne hiše … znižal je plače vsem vladnim uradnikom za 25%, parlamentarcem za 33%, ostalim državnim vodilnim zaposlenim, ki zaslužijo več kot 800.000€ letno, pa za 40% …« in še mnogo tega.


Pustimo ob strani matematično nevzdržnost izračunov milijonskih in celo milijardnih prihrankov ter nelogičnost trditve, da se z vsemi temi ukrepi, kot trdi avtor, »ni dotaknilo niti z 1 centom državnega proračuna!!!« ter se raje osredotočimo na vsebino ukrepov.

Po preverjanju spletnih virov ugotovimo, da gre bolj ali manj za dejanske ukrepe, ki se jih je lotila francoska vlada. To niti ne preseneča, saj so se francoski socialisti na oblast povzpeli z izrazito protibančno retoriko in se tako v volilni kampanji predstavili kot antipod dotedanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Hollande se je zavezal, da davkoplačevalcem, če ga seveda izvolijo, ne bo treba več reševati »zlobnih« bank in ljudstvo je prisluhnilo.

Optimisti so napovedovali islandski scenarij, kjer se bo slabim bankam, kot bi bilo sicer v kapitalizmu za pričakovati, pustilo propasti. Če koga, se bo »saniralo« obubožane davkoplačevalce, poskrbelo za socialo, investiralo v izobraževanje, razbremenilo gospodarstvo in zagnalo industrijo. Prvi ukrepi, ki jih je povlekla nova francoska vlada, so dali upanje ne samo Francozom, ampak tudi ostalim Evropejcem. Ko se je Hollande še jasno in glasno distanciral od Angele Merkel in zavrnil njeno politiko ostrega varčevanja na plečih državljanov, se je očitno zgodila katarza tudi med bralci osrednjih slovenskih časnikov, ki je kulminirala v prej omenjenem pismu.

Vendar pa so pozorni spremljevalci dogajanja na globalnem političnem parketu ostali skeptični. Med vsemi naštetimi ukrepi namreč ni bilo kaj dosti slišati o ukrepanju proti tistim, ki so glavni krivci za aktualno krizo. Izostali so ključni ukrepi na temo regulacije finančnega sektorja, ki je v zadnjih desetletjih popolnoma zbezljal in v spiralo brezglavega in nevzdržnega zadolževanja potegnil vso svetovno ekonomijo.

Tudi naš pisec pisma se v celotnem sestavku bank dotakne zgolj z eno trditvijo in še to – kako tipično – v povezavi z olajšavami:

»Bankam, ki omogočajo razvoj domačega gospodarstva bo dal olajšave, bankam, ki se ukvarjajo samo s transakcijami denarja pa bo povišal dajatve.«

Ali so lahko našteti ukrepi kaj več kot zgolj populistično spuščanje megle, če se na drugi strani namenoma spregleda celotno finančno industrijo? Lahko imajo takšni ukrepi daljnosežne učinke in dolgoročno obrnejo trend ekonomskega potapljanja iz negativne v pozitivno smer, če se hkrati ne lotimo črne luknje, ki z neustavljivo hitrostjo požira vse prihranke, ki jih uspejo z odrekanjem, višjimi obdavčitvami in krčenjem skozi desetletja pridobljenim socialnim pravicam ustvariti davkoplačevalci?

Seveda ne. In to postaja zdaj jasno tudi Francozom. Zgolj dva meseca po svoji izvolitvi je Hollande že snedel svojo ključno predvolilno obljubo: v soboto, 1. septembra 2012, je francoska vlada nenadoma objavila podržavljenje finančnega sklada Crédit Immobilier de France (CIF), drugega največjega financerja hipotekarnih posojil v Franciji.

Nacionalizacija sklada se je zgodila teden dni po tem, ko je bonitetna agencija Moody’s za 3 stopnje znižala bonitetno oceno sklada in sklad seveda ni uspel najti kupca na trgu. Sklad je torej dejansko insolventen in bi, v kolikor ne bi na pomoč priskočila vlada, po hitrem postopku propadel. Morda boste rekli, da je dobro, da je Hollande rešil sklad, saj je tako posledično pred potopom zavaroval mnoge francoske državljane, ki jim je sklad financiral hipotekarna posojila za njihove nepremičnine? Ne bodimo tako naivni.

CIF je (bil) privatna finančna ustanova, ki združuje 56 podjetij, specializiranih za investiranje v državna subvencionirana stanovanja. Skupina je zadnjih 30 let prek agresivnega političnega lobiranja kovala visoke dobičke. Dobičke, ki so bili seveda rezervirani za delničarje institucije. Institucija si je sredstva za investicije sposojala na trgu, prav tako niso bili vezani na nobeno od klasičnih komercialnih bank.

Izpostavljenost navadnih državljanov v primer propada sklada je bila tako minimalna. Reševanje sklada z davkoplačevalskim denarjem je torej izključno politična odločitev, od katere bodo imeli koristi zgolj lastniki ustanove, državljani pa bodo potegnili kratko. Dokler se je kovalo dobičke, so bili ti rezervirani za lastnike, ko se je zadeva zaradi slabih poslovnih odločitev začela potapljati, pa se je izgube nacionaliziralo, torej naprtilo davkoplačevalcem.

 

Rezultat? Bankirji 1, davkoplačevalci 0.

Ponzijeva shema, ki jo ljubkovalno imenujemo tudi ekonomski sistem.

Ponzijeva shema, ki jo ljubkovalno imenujemo tudi ekonomski sistem.

Prav nič drugače ni pri nas. Prav gotovo drži, da bi bilo treba sprejeti par konkretnih reform (v pokojninskem sistemu in zdravstvu), opraviti tudi rez v javni upravi, zmanjšati sredstva za vojsko in še kaj. A vse to bo zgolj kaplja v morje, če ne bomo začeli na začetku in poiskali vzroka za stanje, v katerem smo se znašli. Koliko dokapitalizacij in sanacij bank bo še potrebnih, preden bomo spoznali, da brez vzpostavitve stroge regulacije finančnega sektorja ni mogoče rešiti prav ničesar? In kako dolgo bomo pristajali na absurd reševanja bančnega sektorja, ki da se mora zgoditi, če hočemo zagnati naše gospodarstvo, medtem ko nam gospodarstvo kljub reševanju bančnih institucij propada pred našimi očmi?

Rekli boste, da bankirji niso sami krivi, da so jih razni tajkuni in nepremišljeni gospodarstveniki opetnajstili in pobasali milijone v obliki kreditov, banke pa pahnili v brezizhoden položaj. Pa je res tako preprosto? Če želimo biti dosledni, moramo preveriti obe strani enačbe. Prva stran je gospodarstvo, ki je nepremišljeno najemalo kredite in se s tem prekomerno izpostavilo. Večina podjetij, ki kreditov niso mogli odplačevati, je propadlo, prenehalo delovati, zaprlo svoja vrata. Delavci so izgubili službe, vodstva so, vsaj v določenih primerih, redni gostje sodišč. Gospodarstvo je torej v veliki meri plačalo in še plačuje za svoje napačne poslovne odločitve.

Pa druga stran enačbe, torej bankirji? V svojem delovanju so bili enako nepremišljeni, če ne bolj. Odobravali so kredite brez zavarovanj in se šli pajdaški kapitalizem, kot je to lepo opisal ekonomist Egon Zakrajšek, pomočnik direktorja za monetarne zadeve pri ameriški centralni banki (FED). Posledica njihovih katastrofalnih odločitev? Reševanje z davkoplačevalskim denarjem, nacionalizacije in sanacije na plečih državljanov. Pa njihova odgovornost? So odgovarjali s svojim premoženjem? So izgubili službe ali zgolj rotirali na podobno plačane položaje v sorodnih institucijah? Smo se lotili zakonodaje in poskrbeli, da se podobne mahinacije v prihodnje več ne bodo mogle zgoditi? Seveda ne. Nasprotno. Njih rešujemo. Z davkoplačevalskim denarjem. Medtem ko pustimo Primorje propasti (ena stran enačbe), NLB dokapitaliziramo (druga stran enačbe). Ali pa najbolj svež primer: obsodimo Kordeža zaradi mahinacij v Merkurju (ena stran enačbe), bankirje, ki so mu te mahinacije z odobritvijo nezavarovanih kreditov omogočili in mu držali vrečo, pa pustimo pri miru (druga stran enačbe).

Med tem, ko ljudje zategujemo pas in se odpovedujemo svojim pravicam, finančni sektor posluje naprej z nezmanjšano hitrostjo. Politiki se bank ne upajo lotiti. Nič čudnega, saj niso nič drugega kot tiskovni predstavniki finančnega sektorja. Ne verjamete? Preverite sami: ECB z ukrepi skuša pomiriti finančne trge, Bo Uniji uspelo pomiriti finančne trge?, Bush skušal pomiriti finančne trge, Italijo bo iz blata vlekel Monti: njegova naloga je pomiriti finančne trgeRajoy namerava prihodnje leto privarčevati 16,5 milijarde evrov: z globokimi rezi želi špansko gospodarstvo popeljati iz krize in pomiriti finančne trge, evropski komisar Olli Rehn: Italija naj sprejme takojšne, ambiciozne in učinkovite ukrepe in s tem pomiri finančne trge, Pahor: Z rebalansom bomo pomirili finančne trge, Janša zagotavlja, da bi s sprejemom tega mehanizma pomirili finančne trge

Kdo so ti zloglasni finančni trgi, ki se jih izvoljeni predstavniki ljudstva tako bojijo in se jih na vse pretege trudijo pomiriti? Kdo so ti, zaradi katerih nam naši politični voditelji vsakodnevno pojasnjujejo, da moramo zmanjšati porabo, se odpovedati pridobljenim socialnim pravicam, črtati kulturo, dvigniti davke, zarezati v šolstvo, zmanjšati investicije v gospodarstvo ter infrastrukturo, oklestiti zdravstvo, saj bomo zgolj tako zadovoljili finančne? Finančni trgi so v največji meri taiste finančne institucije, ki jih zaradi njihovih brezglavih špekulacij z davkoplačevalskim denarjem najprej brezplačno saniramo, v isti sapi pa prosimo, da nam posodijo prav ta denar, s katerim smo jih rešili. V zameno za njihov altruizem, ko nas rešujejo z našim lastnim denarjem, nam za svojo uslugo računajo še zasoljene obresti. Naši vrli politiki nam vse skupaj lepo zapakirajo in prodajo kot nujne ukrepe, ki nas bodo rešili iz te krize.

Finančni trgi rešujejo malega človeka

Finančni trgi »rešujejo« malega človeka z njegovim lastnim denarjem. Kako lepo od njih.

Pa nas ne bodo. Ko bodo te institucije znova zašle v težave, kar je glede na njihov »poslovni model« neizogibno, se bo odvil nov krog sanacij in dokapitalizacij. Seveda davkoplačevalci svojega denarja ne bomo dobili povrnjenega. Kaj šele, da bi zahtevali obresti za svoje vložke! Resnično moramo biti hvaležni našim političnim elitam, ki v zameno za drobtinice, ki jih pobirajo z mize finančnih elit, zganjajo teror nad svojimi rojaki.

Tako se tudi Hollande prav v ničemer ne razlikuje od svojih pajdašev, ki so na oblasti drugod po Evropi in svetu. Kot vsi ostali, bo tudi on najprej poskrbel za svoje bančne prijatelje, račun pa izstavil davkoplačevalcem. Omenjeni primer s skladom CIF je šele prvi izmed mnogih, v vrsti že čakajo naslednji.

 

Ključno vprašanje je zato naslednje: koga naj ščiti država – svoje državljane ali finančne trge? Kako dolgo bomo še tako slepo pristajali na tovrstno nepravično »reševanje« ekonomskega položaja, preden bomo spoznali, da si tega ne zaslužimo? In kako dolgo bomo še podpirali politično elito v tem več kot očitno kriminalnem kanaliziranju denarja od revnih k bogatim, ki se ne bo končalo, dokler zadnji ne ostane brez srajce in hlač?

Prav neverjetno se zdi, da bo celo Mednarodni denarni sklad (IMF), sicer nepopravljivi zagovornik finančnega sektorja, očitno spregledal prej od slovenskega davkoplačevalca. (IMF: »Islandija je imela prav, mi smo se motili«)

 

Ponzija je razkrinkal časopis.

Poročanje o bančnem kriminalu v današnjih glavnih medijih? Pozabite.

Sicer pa kruta realnost že čaka za vogalom. Obubožane države na svoja pleča ne morejo več prevzemati gromozanskih dolgov, luknje v bilancah so prevelike, dolgovi pa preobsežni, da bi lahko bili še kadar koli poplačani. Le še vprašanje časa je, kdaj se bo naš ekonomski sistem, ki ni nič drugega kot Ponzijeva piramida, sesul sam vase. V razmislek: Charlesa Ponzija je 24. julija 1920 razkrinkal časopis Boston Post in za prevaro je bil obsojen na pet let zapora. Umrl je v revščini in brez denarja.

 

 

 

 

Če bi Ponzi živel v današnjem času, bi ga v tem trenutku reševali davkoplačevalci, sam pa bi nadaljeval s svojimi mahinacijami in bogatenjem na plečih povprečnega državljana. Resnično smo prišli daleč v zadnjem stoletju, ni kaj.

QE

Comments (7)

Le kakšen teden po prelomljeni prvi, je “socialist” Hollande prelomil še drugo obljubo, ki jo je dal francoskim davkoplačevalcem: da se bo Francija umaknila iz vojnih žarišč.

France to fund opposition in Syria: http://www.thehindu.com/news/international/article3874842.ece

Sarkozyja je pokopalo reševanje bankirjev in vojno hujskaštvo, od česar se je Hollande v predvolilnih soočenjih jasno in glasno distanciral, kar mu je tudi omogočilo izvolitev.

Pa ga poglejmo par mesecev po volitvah … rešuje bankirje in povečuje vojni proračun. Glavno, da bo prihranil težke milijone z odpovedovanjem službenim vozilom; podobno, kot se naša politika odpoveduje kavicam.

Z veseljem sem prebrala vse napisane prispevke. To seveda ne pomeni, da sem nad nastalo situacijo navdušena, temveč pozdravljam pripravljenost posameznikov, da imate voljo in si vzamete čas za kritičen in nepristranski pogled na nastalo finančno in gospodarsko situacijo.
Ne odnehajte.

QE, odlični prispevki! Nadaljuj v tem stilu in izobražuj slovenclne, ker se ljudem niti približno ne sanja, kje je vzrok težav.
Samo ena pripomba: Egon Zakrajšek je res dobro skoval pojem “pajdaški kapitalizem”, ampak si pozabil dodati, da se v njem pajdaši tudi on sam! Sicer ne bi bil na mestu pomočnika direktorja FED-a, ki je v samem vrhu zločinskih finančnih inštitucij. Poleg tega pa on sam govori o pomembnosti reševanja bančnega sistema (NLB) in zategovanja pasu. Tule si malo udaril mimo.

Aja, pa še tale zadeva z IMF. Če bi IMF (ki je mimogrede špica zarotniškega bančnega lobija) res mislil, da je Islandija storila pravilno, potem ne bi več posojala denarja PIIGS državam in drugim in jih hkrati silila v zategovanje pasu. IMF bi pač rekel Grkom naj tako kot Islandčani zapre goljufive politike in bankirje in bankrotira svoj bančni sistem ter začne znova s svojim denarjem.

Pozdravljeni! Najprej hvala za prijaznost. 🙂

Sicer pa seveda – se strinjava okoli g. Zakrajška: kot pomočnik direktorja FED-a je (ogromen!) del težave, nikakor ne rešitve. Je pa skoval odličen izraz za poslovne prakse, ki prevladujejo in dušijo podjetniško pobudo. No, če smo pošteni, je ameriški izraz “crony capitalism” zgolj poslovenil, a vendar. V prispevku sem skušal zgolj izpostaviti izraz, ki je prišel iz ust nekoga s pozicije moči.

Podobno velja pri omembi IMF-a: kot del t.i. Troike so en glavnih apologetov pošiljanja narodov nazaj v 19. stoletje. A kljub temu so – seveda potiho in brez vsakega pompa – v svoji študiji ugotovili, da so Islandci na pravi poti. Tako velja v tem primeru enako kot zgoraj pri g. Zakrajšku: kot nekdo s pozicije moči so nakazali pravo pot. Utopično bi bilo sicer za pričakovati, da bodo zaradi tega spremenili svoj način delovanja oz. zamenjali svojo politiko.

Ker se je oseba brez kosti spravila na članek, ki sem ga napisal pred 3 meseci, katerega osnova je prišla iz Francije, pa naj mu odgovorim, da o bankah očitno ne ve kaj dosti. Leporečenje proti bankam, to je vse. Kaj pa bistvo bank in kaj podobnega je naredila Slovenija? Je tudi zaposlila nove mlade znanstvenike, ali se motim? Je povedal, kako banke živijo in kdo se z njimi hrani? Poimensko?

Spoštovani g. Božo.

Bistvo članka je predstaviti sprego med politko ter finančnim in korporativnim sektorjem. Obveščeni analitiki so že med volilno tekmo v Franciji jasno in glasno opozarjali, da se Hollande svojih obljub, na podlagi katerih ga je francosko ljudstvo izvolilo, ne samo ne bo držal, ampak jih bo že ob prvi priložnosti nesramno prelomil.

Reklamiranje t.i. tehnokratov (ali v Hollandovem primeru populistov) je zelo nevarno, saj zamegljuje pravo agendo teh ljudi.

Preverite še ostale prispevke, mislim, da boste našli odgovore na svoja vprašanja. 🙂

Napiši komentar