Featured Post

Rast cen goriv ali resnica o inflaciji, 2. del

Več ...

Rast cen goriv ali resnica o inflaciji, 2. del

Objavil QE | Kategorija Ekonomija | Dne 20. 09. 2012

7

V prispevku smo prejšnji teden predstavili in s konkretnimi podatki podkrepili tezo, da realna inflacija ni uradno zabeleženih 3 %, ampak precej višja – giblje se med 12 in 14 %. Potrošniki čutimo posledice visoke inflacije predvsem skozi hitro rast cen osnovnih življenjskih potrebščin, kot sta hrana in energenti.

Ugotovili smo, da ima visoka inflacija korenine predvsem v povečevanju denarja v obtoku, kar je posledica t.i. kvantitativnega sproščanja oz. »tiskanja« denarja.

Cena goriva med letoma 1999 in 2012.

Rast cene goriva EuroSuper 95 v Sloveniji med letoma 1999 in 2012. (vir: poraba.com)

Prikazovanje čim nižje inflacije in njeno maskiranje v zunanje dejavnike je za politiko seveda dobrodošlo in v današnjih gospodarsko napetih časih že skoraj pričakovano. Precej bolj zaskrbljujoče je, da te trditve nekritično povzemajo glavni mediji in tako aktivno sodelujejo pri zavajanju državljanov. Če bi mediji te trditve preverili tudi sami, bi hitro ugotovili, da visoke cene nafte na svetovnem trgu niso posledica ponudbe in povpraševanja, privijanja cen s strani OPEC-a, težav s hrambo zalog, zapiranja rafinerij, povečevanja svetovne porabe ali nemirov na Bližnjem vzhodu.

 

Dejstvo je namreč, da ni na tržišču prav nobenega pomanjkanja nafte, nasprotno – na trgu v letošnjem letu beležimo rekordne količine načrpane nafte. Savdska Arabija, ki predstavlja tretjino OPEC-ove proizvodnje, dnevno načrpa rekordnih 10 milijonov sodčkov. O najvišjih načrpanih količinah nafte v zadnjem desetletju poročajo tudi iz Rusije in ZDA, ki sta po nekaterih podatkih že prehiteli Savdsko Arabijo kot največji proizvajalki nafte.

Hkrati se globalna ekonomija že četrto leto zapored sooča z resno recesijo, zaradi česar povpraševanje po nafti celo upada. Navkljub poročanju svetovnih medijev v letošnjem letu ne prihaja do omembe vrednih motenj pri črpanju in dobavi nafte, ki bi lahko vplivale na njeno ceno.

Osnovni princip ekonomske logike povpraševanja in ponudbe nam pove, da bi morale cene nafte že dalj časa padati. Zakaj do tega ne pride?

V nasprotju s tem, kar nam neumorno prodaja politika in o čemer poročajo mediji, visoke cene nafte in s tem pogonskih goriv niso posledica mehanizmov, značilnih za tržno gospodarstvo. Trg energentov, tako kot tudi sicer večina svetovnih trgov, že lep čas ne deluje in se ne ravna po tržnih mehanizmih, ki bi naj veljali v kapitalizmu. To kaže na globlje sistemske težave svetovne ekonomske ureditve, a o tem kdaj drugič. Rast cen prav tako ni posledica zunanjih vplivov, kot so recimo nemiri na Bližnjem vzhodu, saj je, kot smo ugotovili, ponudba nafte na svetovnem trgu rekordna.

En od vzrokov, o katerem politika nerada govori, je seveda nenehno višanje trošarin na pogonska goriva, s katerimi se polni prazno proračunsko blagajno. Toda dejstvo je, da se nafta konkretno draži tudi brez pomoči politike.

Kateri je torej glavni razlog za konstantne dražitve energentov, ki smo jim priča že vrsto let?

Upadanje vrednosti ameriškega dolarja. Cena nafte na svetovnih trgih je namreč določena v ameriških dolarjih, dolar pa je v tem trenutku še vedno prevladujoča valuta za trgovanje z nafto. Zaradi pospešenega tiskanja novega denarja dolar, tako kot ostale glavne svetovne valute, hitro izgublja svojo vrednost in s tem kupno moč.

Kolumnist ameriškega Washington Timesa Michael Jaeger se je odločil trditev, da je rast cene nafte povezana z visoko inflacijo, ki nam jo vlade prikrivajo, podrobneje raziskati. Sklenil je, da bo preveril cene nafte in jih primerjal s cenami zlata.

Zakaj je za primerjavo cen nafte izbral zlato? Leta 1971 je ameriška vlada dokončno prekinila vezavo dolarja na zlato (t.i. zlati standard). To jim je omogočilo neomejeno tiskanje valute, saj slednja ni bila več vezana na količino in vrednost razpoložljivega zlata in srebra. Posledica tega je konstantno upadanje vrednosti ameriškega dolarja, kar se preliva (tudi) v naraščanje cen energentov. V zadnjih letih kupna moč dolarja – zaradi hitrega dodajanja velikih količin valute v sistem – pada veliko hitreje kot kadar koli v zadnjih desetletjih.

Iz strahu pred točno tem scenarijem, ki se pospešeno odvija od izbruha svetovne gospodarske krize v drugi polovici leta 2008, so se največji dobavitelji nafte z Bližnjega vzhoda takrat odločili, da bodo ceno nafte določali na podlagi cene zlata. Od leta 1971 do danes je bila povprečna količina zlata, s katero se je dalo na svetovnem trgu kupiti sodček surove nafte, enaka 0,0602 unčam zlata.

Jaeger je v svoji raziskavi primerjal dnevne cene nafte in zlata med letoma 1986 in 2012. Vzel je 6.400 vzorcev dnevnih cen in s pomočjo osnovne statistike ugotavljal korelacijo med obema cenama.

Ugotovil je, da je cena nafte v primerjavi s ceno zlata v zadnjih 26 letih v povprečju nihala za zgolj $6! Tako je dokazal, da je cena nafte zadnjih 26 let spremljala ceno zlata s kar 99,579-odstotno zanesljivostjo.

Po drugi strani je dejanska cena nafte na svetovnem trgu v enakem časovnem obdobju v dolarjih nihala za kar $89. To pomeni, da lahko z visoko stopnjo zanesljivosti trdimo, da na ceno nafte v prvi vrsti vpliva kupna moč dolarja. Na dnevno nihanje cene sicer vplivajo tudi ostali dejavniki, ki smo jih našteli zgoraj, vendar pa ceno nafte dolgoročno določa kupna moč glavne valute, ki se uporablja za trgovanje z nafto.

Cena nafte v zlatu.

Iz grafa preprosto razberemo, kako je cena sodčka nafte v denarju (USD in EUR, modra in rdeča črta) v zadnjem desetletju strmo rastla, medtem ko je bila cena sodčka nafte v zlatu (vijolična črta) zelo stabilna. Osnovni dokaz prisotnosti visoke inflacije.

 

Ker je dolar v zadnjih letih pod hudim in stalnim pritiskom novega tiskanja, njegova kupna moč pospešeno slabi. To se odraža skozi naraščajočo inflacijo. Proizvajalci nafte so se zavedali možnosti, da pride do tega scenarija. Z vezavo cene nafte na določeno količino zlata so se zavarovali pred inflacijskimi učinki in preprečili, da bi za svoj produkt, torej nafto, dobivali vedno manj realne vrednosti. Ceno nafte so zato vezali na ceno oprijemljive dobrine oz. blaga – zlata, ki že tisočletja velja za odlično sredstvo za ohranjanje vrednosti oz. premoženja. Vedeli so, da gre pri ameriškem dolarju, tako kot tudi sicer pri vseh t.i. »fiat« valutah, zgolj za imaginarno vrednost, ki nima podlage v ničemer oprijemljivem. Vrednost tovrstnih valut je zgolj v obljubi vrednosti oz. v percepciji vrednosti s strani uporabnikov valute. Država lahko tako svojo valuto tiska v neomejenih količinah, kar neizogibno povzroči njeno devalvacijo oz. upad njene kupne moči.

Na podoben način, kot so se pred izgubljanjem kupne moči svetovnih valut zavarovali glavni proizvajalci nafte, se lahko zavarujemo tudi sami. A o tem več v enem od naslednjih prispevkov.

Dejstvo je torej, da srednje- in dolgoročno ni za pričakovati padca cen energentov. Cene nafte ne bomo znižali s črpanjem večjih količin, prav tako ne z nižanjem njene porabe, vrtanjem novih vrtin in umiritvijo situacije na Bližnjem vzhodu. Dokler bo cena nafte vezana na »fiat« valuto, ki jo lahko država v navezi s centralno banko natisne v neomejenih količinah, bo cena energentov nezadržno rastla.

Količina svetovnih valut v obtoku.

S pomočjo grafa vidimo, kako se zadnja 4 desetletja količina denarja v obtoku eksponentno povečuje. Leta 1990 je bilo v obtoku skupaj $1 bilijon valut. V 12 letih se je ta številka podvojila na $2 bilijona. V začetku leta 2008 je številka narasla že na $4 bilijone. Se še vedno sprašujete, zakaj lahko z enako količino denarja kupite vedno manj?

Rast cene zaradi upadanja kupne moči valute je hkrati osnovni dokaz o naraščajoči inflaciji, ki se jo oblast z manipuliranjem številk trudi zakriti. Tudi prehod na drugo plačilno sredstvo, na primer evro, zadev ne bi bistveno spremenil. Enako kot ameriški dolar, je tudi evro t.i. »fiat« valuta, katere količino Evropska centralna banka v zadnjih letih hitro povečuje. S tem tudi evru upada realna kupna moč, kar državljani občutimo skozi rast cen – za enako količino denarja lahko kupimo vedno manj dobrin. Ko vsej tej kolobociji dodamo še sistem delnih rezerv, ki je danes stalnica razvitih svetovnih ekonomij in s katerim se količina denarja v obtoku povečuje eksponentno, nam je jasno, da se izgubljanju kupne moči našega denarja preprosto ne moremo izogniti.

Kako je vse skupaj povezano z naraščanjem cen prehrambnih izdelkov? Tudi hrano plačujemo s taistimi »fiat« valutami, ki zaradi zgoraj naštetih razlogov vsakodnevno izgubljajo svojo kupno moč. Velik vpliv na cene hrane imajo tudi vedno višje cene energentov; slednji so namreč nujno potrebni za njeno proizvodnjo, shranjevanje in transport. Ne nasedajte trditvam, da cena hrane narašča zaradi suše v ZDA. Nesmisel! Pritisk suše na ceno hrane je minimalen. Gre zgolj za priročen izgovor in zakrivanje dejanskega vzroka za rast cen – inflacije. Na cene osnovnih življenjskih potrebščin dodatno vpliva dejstvo, da imajo globalne finančne institucije zaradi minimalnih obrestnih mer že lep čas dostop do praktično brezplačnega denarja, kar jim omogoča brezskrbno špekuliranje na blagovnih borzah.

 

Brez pomisleka lahko trdimo, da brez energije moderni ekonomsko-gospodarski sistem ne more preživeti. Svet je dandanes odvisen od energije, zato so cene energentov izjemnega pomena za vse nas.

Če vemo, da na cene energentov skozi vrsto mehanizmov vpliva prvenstveno finančni sektor in njihove centralne banke, se lahko najbrž upravičeno vprašamo:

Kdo ima dejansko glavno besedo pri upravljanju našega sveta? Ljudstvo prek svojih demokratično izvoljenih predstavnikov, torej politikov, ki naj bi zastopali interese narodov, ali ozek krog elite neizvoljenih bankirjev, ki jih ženeta zgolj in samo lastna dobrobit in osebni dobički? Na čigavi strani so tako politiki, ki te ozke interese na škodo večine neumorno branijo in zagovarjajo?

QE

Comments (7)

Pozdravljeni,
vse pohvale za vložen trud, z velikim veseljem prebiram in se z napisanim popolnoma strinjam, že kar lep čas spremljam dogajanje na finančnih trgih in ja, nič kaj dobrega se nam ne obeta…..še enkrat pohvale…

Obeti res niso rožnati in vprašanje, ali je sistem sploh še smiselno reševati. Bistveno je, da v tem scenariju poskrbimo zase, za svoje bližnje in svojo skupnost. Prav gotovo nismo nemočni. Pa hvala za prijaznost! 🙂

V tretjem grafu (količina denarja v obtoku se eksponentno povečuje) je beseda “trillion” napačno prevedena kot “bilijarda”. Američani rečejo trilijon številu 10 na potenco 12 (https://sl.wikipedia.org/wiki/Trilijon), ki mu mi rečemo bilijon (https://sl.wikipedia.org/wiki/Imena_velikih_%C5%A1tevil). Bilijarda je 1.000 bilijonov oz. 10 na potenco 15.

Hvala za opozorilo, drži. In popravljeno. 🙂

🙂

V članku pogrešam povezavo Kitajska – nafta. Vsak, ki dnevno spremlja gibanje cen nafte, ve, kakšen vpliv ima trenutno konjuktura Kitajske na nafto.

Npr v maju in juniju, ko so iz Kitajske prišli prihajali slabi podatki o rasti in ki so na trg prinesli razočaranje zaradi ohlajanja kit. gospodarstva, je ceno nafte hitro spodkopalo.

Podobna zgodba se dogaja zdaj – rast cene nafte med drugim izhaja iz vedno bolj ohlapne monetarne politike njihove centralne banke (PBoC). Nižji standardi za odobritev kreditov in manjši zahtevani depoziti pri centralni banki bodo verjetno dali dodatni potisk rasti Kitajski, kar pa lahko močno poviša ceno nafte. Voditelji na Kitajskem so že odobrili nove izgradnje cest, železnic in drugih velikih projektov – kar posledično pomeni večje povpraševanje po nafti in po drugih surovinah.

In to lahko hitro ugotovi vsak, kdor ima samo 5 minut časa za dnevno spremljanje nafte in vzrokov za padce/rast nafte … Ko se bo (in zagotovo se bo) kitajska rast ohladila in morda prej ali slej zašla tudi v recesijo, bo nafta hitro pod udarom …

Stavek ‘ dokler bo cena nafte vezana na »fiat« valuto, ki jo lahko država v navezi s centralno banko natisne v neomejenih količinah, bo cena energentov nezadržno rastla.’ je malce populističen in za lase privlečen.

Naj uganem, če nafta ne sme biti vezana na fiat valuto, bi jo vi vezali na kaj…? Zlato, srebro …? Vse ostalo, kar ščiti pred inflacijo?

Ali pa stavek ‘Ceno nafte so zato vezali na ceno oprijemljive dobrine oz. blaga – zlata, ki že tisočletja velja za odlično sredstvo za ohranjanje vrednosti oz. premoženja…..

To je larifari, s katerim se rado prepričuje da bi morali vse imeti v zlatu.

Navajam izsledke študije, ki sta jo opravila Claude Erb in Campbell Harvey za obdobje od januarja 1975 do marca 2012. in ki razkriva resnico o zlatu:

Zlato ni dobra zaščita pred inflacijo, saj je volatilnost zlata ogromna v primerjavi z inflacijo (oz. indeksom cen košarice dobrin CPI), prav tako pa med letnimi donosi zlata in letno inflacijo ni nobene korelacije.

Zato sta razvila model “zlato kot zaščita pred inflacijo”, s katerim pokažeta, da bi trenutna cena zlata morala biti 780$ na unčo, če bi ta argument dejansko v praksi tudi držal. Zaključita, da je lahko zlato zaščita pred inflacijo le na zares zelo dolgi rok, ki pa je daljši kot pričakovana življenjska doba posameznika.

Zlato je prav tako tudi slaba zaščita pred padcem vrednosti valute, saj se cena zlata premika veliko močneje kot pa same valute, poleg tega pa se cena zlata v različnih valutah giba podobno, zaradi česar je korelacija med premiki valut in ceno zlata nična.

Vrednost zlata se ne poveča v času, ko so donosi drugih naložb nizki, obstaja pa visoka negativna korelacija z realnimi obrestnimi merami (-0,74), ki nam pove, da v primeru visokih realnih obrestnih mer vrednost zlata pade, v času nizkih (ali negativnih) realnih obrestnih mer pa vrednost zlata narašča.

Prav tako avtorja ugotovita, da zlato ni najbolj varna naložba (“safe heaven”), saj ima enako število negativnih mesecev kot ameriški delniški indeks S&P500. V le 20% primerov je bila donosnost zlata pozitivna v času, ko je indeks S&P500 izgubil na vrednosti.

Strah pred hiperinflacijo ima velik vpliv na ceno zlata, če je ta strah prisoten v večjih gospodarstvih. Kljub temu, da strah pred hiperinflacijo močno vpliva na gibanje cen zlata, pa samo zlato ni “valuta v senci”. Če bi to dejansko bila, bi trenutna cena po analizi avtorjev morala biti pri 8.000$ na unčo ob uporabi ameriškega M1 monetarnega agregata oz. pri 37.000$ na unčo ob uporabi M2 monetarnega agregata, kar je očitno neuporabno pri razlagi dinamike gibanja cene zlata.

Avtorja še poudarita, da je momentum močan faktor, ki vpliva na gibanje cene zlata. Razloge za to gre iskati predvsem v močni povezavi investicijskega povpraševanja ob rasti cene – če zlato naraste za 10%, se investicijsko povpraševanje po zlatu poveča za skoraj 7%, kar lahko privede to samovzdržne zanke, kjer rast cene povzroča nadaljno rast cene – nastaja balonček.

Na daljši rok se realna cena zlata (prilagojena inflaciji) močno obrača k povprečju – trenutna visoka cena zlata kaže na to, da bo v povprečju zlato v naslednjem desetletju izgubljalo približno 10% na leto.

Če koga zanima še kaj več, v 37 strani dolgi raziskavi:

http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2078535

Toliko o tem, ko boste naslednjič pisali o tem, da če bi bila nafta, hrana in ne vem kaj še v zlatu, se spomnite, da v financah skoraj nič ni tako, kot se morda zdi in se rado govori/piše …

Opala, ste si pa vzeli časa … Hvala, da ste delili vaše mnenje! 🙂

Glede na to, da se v večini komentarja ukvarjate s citirano študijo, dovolite, da se obregnem zgolj ob tisto, s čimer se ukvarja sam prispevek:

– Kitajsko gospodarstvo se ohlaja že več četrtletij zapored, kar je en od razlogov za povečanje obsega infrastrukturnih projektov (beri: gradnja nove infrastrukture, ki bo sama sebi namen in ki je imajo na Kitajskem sicer že v tem trenutku “za izvoz”). Drugi, pomembnejši razlog za vladne investicije v vse mogoče (in še kaj), je njihov velik zunanjetrgovinski presežek, ki ga ustvarijo predvsem z ZDA. Zavedajo se naglega upadanja vrednosti ameriškega dolarja, zato praktično ves valutni presežek porabijo – med drugim tudi za nakupe neverjetnih količin žlahtnih kovin.

– Omenjate dnevno nihanje cen nafte (tudi v prispevku je omenjeno da prihaja do dnevnih nihanj predvsem zaradi zunanjih dejavnikov), spregledate pa dejstvo, da je bistvo prispevka predstaviti dolgoročni trend rasti cene energentov. Preverite porabo energentov s strani Kitajske v zadnjih treh desetletjih, dodajte povečevanje količine proizvodnje nafte v taistem obdobju in hitro bo jasno, da ni prav nobene osnove za trditev, da njena gospodarska rast dolgoročno statistično značilno vpliva na rast cene energentov. Tako je za potrebe tega prispevka Kitajska zgolj distrakcija. Približno takšna, kot je pripisovanje dolgoročne rasti cen energentov nemirom na Bližnjem vzhodu.

– Študijo The Golden Dilemma, ki jo omenjate, poznam. A po mnenju mnogih analitikov vsebuje ogromno pomanjkljivost, ki jo žal povsem diskreditira. Študija namreč ne upošteva bistvenega elementa trga žlahtnih kovin, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih: manipulacije s cenami! Govorim predvsem o trgih srebra in zlata.

Ko poznamo ozadje ogromnih kratkih (short) pozicij največjih svetovnih finančnih konglomeratov na tem trgu, je jasno, kdo stoji za zadevo. Ameriški CFTC je sicer opustil preiskavo na trgu srebra, vendar to ne zmanjša v nebo segajočih dokazov o kriminalu neverjetnih razsežnosti, ki se odvija prek sintetičnega trgovanja na teh borzah.

Ko bo vse skupaj prišlo na plano, se bo lahko škandal z liborjem skril pred tem. Nekaj več, če koga zanima, celo iz t.i. “mainstrem” medijev 😉 : KLIK in KLIK.

V razmislek: povežite omenjeno manipulacijo, ki ceno žlahtnih kovin potiska navzdol, z evidentno dolgoročno korelacijo med ceno zlata in nafte. Komu gre tak scenarij v prid? Prodajalcem (proizvajalcem nafte) ali kupcem (zahodni hegemoniji)?

P.S. Več o manipulaciji na trgu žlahtnih kovin in njenem obsegu sicer v enem od naslednjih prispevkov.

Napiši komentar