Featured Post

Rast cen goriv ali resnica o inflaciji, 2. del

Več ...

Resnica o inflaciji: 12 % in ne 3 %

Objavil QE | Kategorija Ekonomija | Dne 11. 09. 2012

11

Se vam je morda v zadnjem letu, še posebej pa v zadnjih mesecih, zgodilo, da ste obiskali vašo najljubšo trgovino, v voziček zložili vaše najljubše izdelke, nato pa na blagajni z izbuljenimi očmi nemo zrli v trgovko, ko vam je z zdolgočasenim glasom izza blagajne odčitala znesek za plačilo? In ste nato, ko ste prispeli domov, nakupljeno pazljivo zložili na kuhinjski pult in s svinčnikom v roki počasi prečrtali vsakega od izdelkov, da bi se prepričali, da vam ni blagajničarka zaračunala sedemnajst paštet namesto štirih in trideset litrov mleka namesto dveh?

Da bi bila mera polna, ste zvečer pri poročilih poslušali nadobudnega novinarja, kako hiti razlagati, da je inflacija po zadnjih analizah tega in onega urada le nekajodstotna, nakar ste pomislili, da tisto »pivce za živce«, ki ste si ga privoščili po travmatični izkušnji v trgovini, morda le ni bilo tako modra odločitev?

Imam dobro in slabo novico. Dobra novica je, da za težave pri razumevanju ni krivo pivo. Vsaj ne v tem primeru. Slaba novica je ta, da so vaše slutnje pravilne. Cene se zares vzpenjajo nad oblake. In temu ni videti konca.

Kako je torej mogoče, da se hrana, energenti in ostalo tako očitno in hitro dražijo, ko pa nam politična elita dnevno sporoča, da je inflacija ena najnižjih v zadnjih desetletjih? Čemu se imamo torej za zahvaliti za vedno višje cene, če zanje ni kriva inflacija?

Da bi razumeli, kaj nas je »doletelo«, moramo malce bolje poznati teorijo o inflaciji, mehanizme, ki nanjo vplivajo in metodologijo, ki se uporablja za njeno izračunavanje. Če vas teorija dolgočasi, se pomaknite na konec tega prispevka, kjer boste našli prave številke aktualne inflacije, ki vam dnevno prazni denarnico.

 

Kaj je inflacija? Pomagajmo si z Wikipedijo:

»Inflacija v gospodarstvu je rast cen izdelkov in storitev v določenem časovnem obdobju. Rast cen pomeni, da je z določeno enoto valute mogoče kupiti manj dobrin oziroma da se kupna moč denarja manjša. Valuta s tem tudi izgubi vrednost (devalvira).

Ekonomisti se v splošnem strinjajo, da ima nizka inflacija pozitivne učinke na gospodarstvo, saj v podjetjih zbuja optimizem, prebivalstvo pa je zaradi uskladitve plač ne občuti. Visoka inflacija pa ima poleg devalvacije valute še druge negativne učinke, denimo umik vlagateljev v strahu pred nadaljnjim zviševanjem cen in obubožanje prebivalstva, če dohodki ne sledijo cenam. Iz strahu pred še višjo inflacijo lahko pride tudi do pomanjkanja zalog. Zelo visoko stopnjo inflacije imenujemo hiperinflacija.

Visoka inflacija je praviloma posledica prevelike količine denarja v obtoku, medtem ko nizko inflacijo lahko povzročijo tudi spremembe v ponudbi in povpraševanju.«

 

Inflacija, ki se drži v normalnih okvirih (1-3 %), torej sama po sebi ni nič slabega. Sporoča, da je gospodarstvo stabilno in da ekonomski sistem funkcionira. Ljudem omogoča dolgoročno načrtovanje, osebne investicije in varčevanje. Osebni prejemki bolj ali manj sledijo inflaciji, zato kupna moč prebivalstva ne pada.

Precej drugače je seveda v primeru visoke inflacije. Pri višji inflaciji kupna moč prebivalstva pada veliko hitreje, kot lahko temu sledijo osebni prejemki. Z denarjem enake nominalne vrednosti lahko kupimo vedno manj dobrin. Če visoke inflacije ne uspemo dovolj hitro zajeziti, lahko pride do hiperinflacije, pri kateri varčevalci praktično čez noč izgubijo svoje prihranke, cene osnovnih dobrin pa poskočijo v višave. Za hiperinflacijo ni standardnega pravila, vendar na splošno velja, da smo v to fazo vstopili, ko mesečna inflacija prebije mejo 20 %.

Nam najbližji primer hiperinflacije se je zgodil med 1. oktobrom 1993 in 24. januarjem 1994 v Zvezni republiki Jugoslaviji (Srbija in Črna gora). Takrat se je cena podvojila vsakih 16 ur, česar posledica so bili tudi bankovci neverjetnih nominalnih vrednosti.

Bankovec za 500 milijard jugoslovanskih dinarjev

Bankovec za 500 milijard jugoslovanskih dinarjev. Do hiperinflacije v Zimbabveju leta 2008 je bil to bankovec z najvišjo nominalno vrednostjo, ki je bil kadar koli natisnjen.

Ni torej težko razumeti , zakaj je državi v interesu, da inflacija ni previsoka. Po uradnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je znašala inflacija v prvih osmih mesecih letošnjega leta 2,9 odstotkov. Povsem sprejemljiva številka, boste rekli. Zakaj smo potem ob vsakokratnem obisku trgovin tako šokirani? Osredotočimo se na dve področji, pri katerih najhitreje opazimo podražitve in ki konkretno zarežejo v naš družinski proračun. Mediji nam v zadnjem času sporočajo, da se energenti dražijo zaradi napetosti na Bližnjem vzhodu, hrana pa zaradi suše (in špekulantov).

Vendar ti trditvi ne držita vode. Na tržišču namreč ni namreč prav nobenega pomanjkanja energentov. Še več: v tem trenutku načrpamo več nafte, kot smo jo pred 5 leti, pri čemer se je gospodarska dejavnost gospodarstev po vsem svetu kumulativno znižala. Napetostim na Bližnjem vzhodu smo bili priča tudi v preteklosti, pa so bile cene nekajkrat nižje od trenutnih. Cena litra neosvinčenega bencina 95 je bila v Sloveniji leta 2007, torej pred samo petimi leti, 0,971 EUR, pri čemer je znesek trošarine znašal 0,40 EUR. Danes je cena litra istega goriva 1,576 EUR, pri čemer na trošarino odpade 0,502 EUR. Če torej odštejemo trošarino in se osredotočimo na ceno pred davki, je cena v zadnjih 5 letih poskočila kar za 88 % oz. v povprečju 17,6 % letno! (cene goriva 1999-2012)

Cene goriva naraščajo zvezno in brez posebnih nihanj, zato ne moremo trditi, da so napetosti na Bližnjem vzhodu, ki so znova aktualne šele v zadnjem obdobju, bistveno pripomogle k rasti cen energentov. To potrjuje tudi raziskava, ki jo je opravil kanadski ekonomist. Preveril je ceno surove nafte na trgu za zadnjih 40 let in pri tem vzel več kot 6.500 vzorcev v različnih časovnih obdobjih. Cene je preračunal na vsakokratno vrednost zlata. Prišel je do šokantnih rezultatov: cena surove nafte je, preračunano na vrednost zlata, v obdobju 40 let nihala zgolj za $6! Dejansko nihanje cene v dolarjih je bilo seveda veliko večje, kar jasno kaže na inflacijo. Podrobnosti o tem v enem od naslednjih prispevkov.

Podobno se odvija tudi pri hrani. Večji suši smo bili priča v letošnjem poletju, medtem ko cene hrane pospešeno rastejo že več let zapored.

Kako je torej mogoče, da cene osnovnih življenjskih dobrin naraščajo, država pa nas miri, da je inflacija pod nadzorom in da se nam ni treba bati za naše prihranke in kupno moč. Razlog se skriva v metodologiji izračunavanja inflacije. Poglejmo.

Standardna in splošno sprejeta metodologija za izračunavanje inflacije je indeks cen življenjskih potrebščin (CPI). Indeks je v EU razdeljen na 12 kategorij (hrana in pijače, alkohol in tobak, obleka in obutev, stanovanje, stanovanjska oprema, zdravje, prevoz, komunikacije, rekreacija in kultura, izobraževanje, gostinstvo in razno). Vsaka od kategorij vsebuje več različnih postavk. Kategorije so različno obtežene, saj naj bi vsaka odražala realno vrednost na vpliv naše kupne moči. Skupni indeks inflacije se nato izračuna na podlagi nihanja cen posameznih postavk v izbranem časovnem obdobju.

 

Metodologija izračunavanja inflacije pa je v zadnjih desetletjih doživela tri velike spremembe, ki radikalno vplivajo na uradne izračune inflacije.

1. Leta 1983 smo iz indeksa odstranili cene na nepremičninskem trgu in jih nadomestili s povprečno zaračunano najemnino na tem istem trgu. Ta sprememba je imela – še posebej v letih pred zlomom ameriškega nepremičninskega tržišča, ko se je z nadzvočno hitrostjo napihoval nepremičninski balon – zavajajoč vpliv na našo percepcijo inflacije. Vpliv na prikazovanje indeksa inflacije je pri tej postavki namreč, največji, saj ima nepremičninski trg največjo težo v indeksu (42 %). Cene na nepremičninskem trgu so v zadnjem desetletju močno nihale nihanje, kar je imelo ogromen vpliv na povprečnega potrošnika, vendar naš indeks inflacije tega zaradi spremenjene metodologije ni več zaznal. Nova metodologija je tako inflacijo pri nepremičninah pred pokom podcenila, po poku pa je podcenila deflatorne učinke, kar se je pokazalo skozi dejansko stanje na tržišču.

Razvoj je kontanta.

Razvoj je konstanta, ki spreminja in oblikuje našo realnost. Nova metodologija izračunavanja inflacije pravi, da to ne drži.

2. Leta 1998 smo v metodologijo izračunavanja inflacije vpeljali t.i. »hedoniko«. Pri hedoniki gre v principu za ocenjevanje vpliva tehnološkega razvoja na vrednost posameznega izdelka in poskus ocenjevanja te vrednosti pri izračunavanju inflacije.

Primer: pred 10 leti ste za 200 EUR (preračunano iz tolarjev, seveda) kupili navadni katodni televizor srednjega razreda. Po 10 letih se odločite, da je čas za zamenjavo. Odpravite se v trgovino in ugotovite, da stane primerljiv televizor srednjega razreda – seveda ne katodni, saj jih ni več mogoče kupiti – 600 EUR. Pri tem je pomemben podatek, da sta imela oba televizorja vsak v svojem času isto funkcijo in predstavljala enako stopnjo razvoja.

Metodologija, ki je bila v uporabi do leta 1998, bi dejstvo, da televizorja srednjega razreda ne moremo več kupiti za manj kot 600 EUR, zaznala kot 200 % inflacijo pri ceni televizorjev v desetih letih. Po drugi strani je po novi metodologiji celo mogoče, da bi to spremembo zaznali kot deflacijo, torej upad cen. Nova metodologija namreč predpostavlja, da je kakovost nekaj statičnega, kar se v osnovi ne spreminja, temveč se ji samo dodaja funkcionalnost. Kakovost je po novi metodologiji torej konstanta, ki se ne spreminja, zgolj izboljšuje.

Takšen način izračunavanja inflacije je za povprečnega potrošnika seveda nesmiseln. Dejstvo je namreč, da je razvoj značilnost človeštva že od prazgodovine. Rezultat tega je, da se izboljšuje ne samo funkcionalnost posameznih izdelkov, temveč tudi osnovna kakovost, ki velja za normo v določenem časovnem obdobju. Tako so danes televizorji pač bolje opremljeni in višje kakovosti kot pred desetimi leti. Ni se spremenila zgolj njihova funkcionalnost, temveč tudi osnovna tehnologija (iz katodnih v plazmo, LCD itd.). Televizorja, ki ste ga kupili pred 10 leti, danes ni več na tržišču. Razvoj ga je povozil in danes veljajo na področju televizorjev drugačna izhodišča. Ni se spremenila zgolj njegova funkcionalnost, ampak tudi osnovna kakovost. Če želite torej danes obdržati enak standard, kot ste ga imeli pred 10 leti in kupiti televizor srednjega razreda, boste za njega odšteli 400 EUR več. Tudi, če bi želeli kupiti tak televizor, kot ste ga nabavili pred 10 leti, ga danes ne morete več dobiti. Spremenila se je torej realnost, v kateri živimo. In ta realnost pravi, da si televizorja, ki bo (karikirano) omogočal povprečne užitke ob gledanju v primerjavi z ostalimi televizorji, ki so trenutno na voljo, ne morete več privoščiti za 200 EUR kot pred 10 leti.

Če želimo, da indeks inflacije služi svojemu namenu in je realen ter predvsem relevanten za povprečnega potrošnika, mora seveda upoštevati dejansko stanje na tržišču, s katerim je potrošnik soočen ob vsakokratnem nakupu. Povsem preprosto: proizvodnja ene enote televizorja je danes zaradi avtomatizacije in optimizacije celotnega proizvodnega procesa veliko cenejša kot pred 50 leti, pa poskusite danes kupiti TV za 50 ameriških dolarjev.

Sporno je tudi to, da nova metodologija omogoča subjektivno ocenjevanje vrednosti izboljšav pri posameznih izdelkih. Tako lahko kaj hitro »izračunamo«, da se televizorji celo cenijo, pa čeprav njihova nominalna cena raste in to precej hitreje od naših osebnih dohodkov.

3. Kot zadnjo večjo spremembo smo leta 1999 vpeljali najbolj sporen mehanizem od vseh naštetih: substitucijo izdelkov. Gre za preprost mehanizem, zato poglejmo vse skupaj na primeru. Kos prvovrstnega svinjskega mesa, ki si ga občasno privoščite, kupujete po ceni 10 EUR na kilogram. Cena v kratkem času (kot se to dogaja s hrano v zadnjem mesecu) naraste na 13 EUR. Sklenete, da je cena za tovrstno meso glede na vaš družinski proračun previsoka, zato se odločite, da ga boste nadomestili s cenejšim kosom. Statistični urad RS, ki je zadolžen za izračunavanje indeksa inflacije, ugotovi, da se je zaradi naraščajoče cene povpraševanje po tem izdelku zmanjšalo. Potrošniki po novem prvovrstne kose tega svinjskega mesa nadomeščajo s cenejšimi kosi svinjine nižjih kategorij. Statistični urad se tako odloči, da bo prvovrstni kos mesa v košarici nadomestil s cenejšim kosom, s katerim so potrošniki nadomestili dražjega. Ta cenejši kos manj kakovostnega mesa stane 8 EUR. Uradna statistika po novi metodologiji tako zazna, da je pri tem kosu mesa namesto 30 % inflacije (dvig cene iz 10 na 13 EUR) pravzaprav prišlo do 20 % deflacije (padec cene iz 10 na 8 EUR). Pri tem seveda za izračun ni pomembno, da po novem košarica upošteva manj kakovosten izdelek.

Mesni sir

Mesni sir namesto prvovrstnega kotleta? Za potrebe izračunavanja inflacije ni razlike.

Na ta način ob spreminjanju nakupovalnih navad zaradi rasti cen cenejši izdelki počasi nadomeščajo dražje. Košarica, ki nam služi za izračunavanje inflacije, vsebuje vedno manj kakovostne izdelke. Če ostanemo pri primeru svinjskega mesa: sčasoma bomo imeli v košarici prešano šunko ali mesni sir, ki ga bodo potrošniki prisiljeni kupovati namesto prvovrstnega kosa svinjine, saj si slednjega ne bodo mogli več privoščiti. Dejstvo, da si potrošnik nečesa ne more več privoščiti, je osnovni dokaz o prisotnosti inflacije, ki vpliva na odločitve potrošnika. Nova metodologija pa pravi, da gre pravzaprav samo za spremembo v okusu potrošnika. Namesto, da bi indeks to inflacijo zaznal, saj je povzročila spremembo v prehranjevalnih navadah potrošnika, ki je po novem prisiljen uživati procesirano meso, vse skupaj postavi na glavo.

Zakaj torej vse te spremembe v letih 1998 in 1999? Smo naenkrat postali pametnejši, ali nam preprosto zaradi eksponentnega naraščanja valut v obtoku, kar je nujna posledica našega ekonomskega sistema delnih rezerv, niso bile več všeč (previsoke) številke? Če je smisel izračunavanja indeksa inflacije merjenje kupne moči določene valute v posameznem časovnem obdobju glede na njeno nominalno vrednost, je jasno, da so navedene spremembe v metodologiji zgolj priročna orodja za manipulacijo realnih številk.

Zakaj je vladam po svetu v interesu prikazovanje nižje inflacije od dejanske, smo ugotovili že na začetku prispevka. Poglejmo še prave vrednosti inflacije, kot jo občutimo potrošniki.

 

Inflacija skozi primerjavo obeh metod.

Inflacija po stari metodologiji (modra črta) ter inflacija po novi metodologiji (rdeča črta). Bodite pozorni na leto 2008, ko je prišlo do zloma trga in se je začela globalna kriza. Nova metoda ekspresnega napihovanja balona, ki je pripeljal do zloma nepremičninskega trga, kljub katastrofalnim posledicam za povprečnega potrošnika praktično ni zaznala.

 

Če bi inflacijo danes izračunavali na enak način, kot leta 1980, bi bila povprečna inflacija med letom 2000 in 2012 enaka 9 %. Povprečna! Uradna številka, izračunana po novi metodologiji, se giblje med 2 in 3 %. Da bi ugotovili, kako zelo je to skregano z dejanskim stanjem, je treba zgolj preveriti dejansko rast cen življenjskih potrebščin v nominalnih vrednostih.

Trenutna inflacija po metodologiji iz leta 1980 se v letu 2012 giblje med 12 in 14 %. Uradna številka po novi metodologiji? Med 2 in 3 %. Preverite denarnico in razmislite, katera številka je prava in kateri številki boste verjeli. To pomeni, da na letni ravni vaš denar izgubi 12-14 % svoje kupne moči. Za isto količino denarja si lahko danes privoščite 12-14 % manj kot pred letom dni.

Ste še vedno tako prepričani, da je pri 12-odstotni trenutni inflaciji in novem krogu tiskanja denarja, ki ga napovedujeta evropski ECB in ameriški FED, hiperinflacija še daleč?

QE

P.S. Odgovorili smo si na vprašanje »kaj je inflacija«. Kako pa se zavarovati pred inflacijo? O tem več v enem od naslednjih prispevkov.

Comments (11)

Zanimiv prispevek, ki dobro razloži nateg uradne statistike, zlasti tisti del “najbolj prodajan izdelek” in nadomestitev enega z drugim cenejšim. Imel bi le 2 pripombi: lahko bi malo bolj pisalo o tej alternativni statistiki. Kdo to računa, s kje je pobrana in ali to gleda neko povprečje EU ali gre dejansko za Slovenijo (ker vidim da je vir v angleščini). No, se mi zdi pa 12% vseeno precej bolj realno kot 3%.
Druga stvar pa je tisti lapsus s televizijo…če se podraži z 200 na 600€ je to +200% in ne +300%.
Ko to dvoje popravite pa lahko mirne duše zbrišete moj komentar, ker bo postal brezpredmenten;)

Odlično, hvala za opozorilo – odstotek popravljen! 🙂

O ostalem pa dodatno v enem od naslednjih prispevkov, ko bo podrobneje predstavljena tudi realna statistika v letih od začetka recesije do danes.

….he he he, se pravi, če razumem pravilno, se vsi ti popravki v izračunavanju pravzaprav dogajajo zato, da sproti prikrivajo količino denarja v obtoku?:)

Spremembe v metodologiji služijo manipulaciji z realnimi številkami, prikazano inflacijo pa je oblastem v interesu nižati tudi zaradi vedno večjih količin denarja v obtoku, ki je en od vzrokov za inflacijo. Ni edini, je pa pomemben razlog, drži.

Dražijo se tudi živila in prehrambeni izdelki,čeprav je bojda uradna podražitev za 7%.Sem v mesecu juliju za kilogram čebule v merkatorju odštel 0, 47€ v avgustu pa 1,23€.

Z veseljem prebiram vaše prispevke!

Le manjša pripomba na zapis, nikakor ne kot graja –

“Prišel je do šokantnih rezultatov: cena surove nafte je, preračunano na vrednost zlata, v obdobju 40 let nihala zgolj za $6!”

Verjetno je mišljeno za sodček nafte?

Lep dan vsem skupaj,

Jurij

Hvala za spodbudo. 🙂 Sicer pa drži, cena velja za sodček surove nafte. Podrobneje v enem od naslednjih prispevkov.

To, da inflacija v resnici ne dosega le nekaj odstotkov, mi je jasno že kar lep čas. Statistika je namreč eno, potrošniki pa seveda občutimo nekaj popolnoma drugega, vendar mi nikoli ni bilo jasno, kakšnih trikov se poslužujejo, da dobijo tako nizko inflacijo. Ta članek mi je zadevo perfektno razjasnil 🙂

Očitno se res približuje čas, ko bomo vsi spet postali milijonarji…le da bo namesto dinarja zdaj evro.

Dober članek. Je pa dejstvo, da se s podaniki manipulira že odkar so se začele tvoriti civilizacije.
Preko družbenih norm, religij, zakonov, tradicij in podobno se posameznika umešča na njegov položaj; sede, poslušno in tiho.

Sistemi niso pravični. Institucije so seveda le skupek ljudi, ki poskušajo obdržati priborjene / podeljene pozicije in prihodke. Kaj so za to pripravljeni narediti? Vse!

Brez globalne revolucije na žalost ne bo rešitve. Standard bo povprečnemu človeku še naprej padal, redki posamezniki pa bodo, po bolj ali manj pravičnih kriterijih uživali pozitivne posledice kapitalizma.

Kaj ostane nam? Hja, to pa je vprašanje za Nobelovo nagrado… v glavnem me oblijejo mešani občutki, ko se spomnim na pregovor: “Kakor si boš poslal/a, tako boš ležal/a.”

Da je nekaj hudo narobe z izračunom inflacije, ugotovimo že pri najosnovnejšem živilu. Cena rženega kruha (SIT/kg) ob prevzemu evra 1.1.2007 je bila reci in piši 360 SIT. Danes dobimo taisti kruh za 3 evre, torej ~720 SIT. Kakšen odstotek! V glavnem, zdrava kmečka pamet več ne more soditi svojega standarda po večernih novicah in poročanju medijev, ampak lahko verjame le še tistemu, kar ostane od plače, ko poravnamo vse stroške in se prebijemo skozi mesec. In mogoče se tudi ne spomnim več dobro, ampak močne se mi zdi, da so nas nekoč v šoli učili, da cene rastejo, ko se veča povpraševanje in padajo, ko povpraševanje usiha. Zakaj torej sedaj brezkrajne podražitve, ko pa je tudi državni statistični urad ugotovil, da je kar dve tretjini Slovencev skrčilo porabo. Močno pada prodaja neživil, ker Slovenci vse bolj gledamo na racionalizacijo porabe zaradi golega preživetja, želje pa puščamo vse bolj zadaj.

tole še ni bilo napisano? ali sem spregledal: “Kako pa se zavarovati pred inflacijo? O tem več v enem od naslednjih prispevkov.”
thx
z.

Napiši komentar