Featured Post

Zarota kapitalizma in demokracije

Več ...

Tiskanje denarja bo za nekatere prišlo prepozno

Objavil QE | Kategorija Ekonomija | Dne 03. 09. 2012

0

Petkov dogodek v Jackson Holeu, ki ga je z nestrpnostjo čakal ves svet, je za nami. Zgodilo se je, kot smo napovedali: Ben Bernanke, predsednik ameriške centralne banke FED, je v svojem govoru napovedal, da novega kroga tiskanja denarja QE3 vsaj še nekaj tednov ne bo.

Ben Bernanke in Tim Geithner, Jackson Hole, Wyoming, ZDA

Idealna kulisa za pogovor o zlomu svetovne ekonomije? Na sliki: Ben Bernanke, predsednik ameriške centralne banke FED in Tim Geithner, ameriški finančni minister, v letovišču Jackson Hole, Wyoming, ZDA.

Govor (celotno besedilo) je bil sicer značilno meglen, kot se za modernega politika njegove baže tudi spodobi. Špekulanti in investitorji so ga sprejeli z mešanimi občutki. To se je odražalo tudi na trgih. Žlahtne kovine so nadaljevale trend rasti, ki ga spremljamo že zadnja dva tedna. Rast je predvsem posledica umika investitorjev iz bolj tveganih v manj tvegane naložbe. Prenosi sredstev v kovine zaradi zavarovanja pred inflacijo šele sledijo. Srebro je po donosnosti sicer prehitelo delnice in predstavlja zdaj tudi uradno najdonosnejšo naložbo v letu 2012 do tega trenutka. Trenutna cena srebra je 32,25 USD za unčo. Moja napoved? Prek $150 za unčo. Zlahka.

A vrnimo se k našemu sproščanju. Kvantitativnemu sproščanju oziroma QE3, če smo natančni. Finančni trgi se torej še vedno oklepajo upanja, ki ga daje novo tiskanje denarja. Verjamejo, da bo Bernanke v svojem naslednjem nagovoru v sklopu FED-ovega sestanka med 12. in 13. septembrom konkretnejši in jasno povedal, da bo do tiskanja tudi prišlo. Z novo serijo brezplačnega denarja bi FED do vratu zadolžene ustanove obdržal nad gladino in jim omogočil vsaj še nekaj dodatnih mesecev za brezglavega kockanja z denarjem, ki ga nimajo.

Toda Bernanke zavlačuje. Precej verjetno je, da nekatere finančne megakorporacije tega dodatnega zavlačevanja ne bodo preživele. Z Wall Streeta slišimo vse glasnejše govorice, da je Morgan Stanley, globalna finančna hiša s prek 60.000 zaposlenimi, praktično že pokopana. Glavni lastniki že zadnjih nekaj tednov panično prodajajo svoje deleže v instituciji, vrednost delnic pa je v tem trenutku samo še za malenkost nad ravnjo iz usodnega leta 2008. So jim dnevi šteti?

V skoraj identični situaciji so tudi finančne korporacije Goldman Sachs, JP Morgan Chase in Citigroup. Deleže v teh institucijah je prodal tudi megabogati George Soros. Očitno se strinja, da se bo z novim tiskanjem zavlačevalo, kar bo za nekatere od institucij pogubno. Če prodaja Soros, razvpiti investitor, ki se nikoli ne zmoti – predvsem zato, ker je vedno pri koritu, pri katerem se napaja z notranjimi informacijami – je najbrž zadnji vlak že odpeljal.

Zakaj so težave teh korporacij tako pomembne tudi za nas Evropejce? Zaradi velike povezanosti svetovnih ekonomij. To še posebej velja za finančni sektor, ki je v svojem globalnem delovanju prepleten do neprepoznavnosti. Poleg tega celotni finančni sektor zaradi popolne deregulacije sistema, ki smo ji priča v zadnjih desetletjih, danes deluje prek finančnih vzvodov, ki so tako ogromni, da bi se jih ustrašile celo najbogatejše lasvegaške igralnice. Finančniki so si s svojim neomejenim vplivom izborili zakonodajo, ki jim omogoča kockanje z dvajsetkrat (1:20), tridesetkrat (1:30) ali celo štiridesetkrat (1:40) več sredstvi, kot jih imajo dejansko v lasti, kar izpostavljenost celotnega sektorja dviguje nad oblake.

Štiri omenjene institucije generirajo letno več kot $200 milijard prometa, kar je štirikrat več, kot ustvarimo vsi državljani Republike Slovenije skupaj. S preprostim izračunom ugotovimo, da so torej zgolj te institucije na trgu izpostavljene s prek $8 bilijoni ameriških dolarjev!

V podobnih težavah kot njihova ameriška konkurenca so tudi največje evropske finančne ustanove, kot so Deutsche Bank, BNP Paribas, HSBC, Barclays, Crédit Agricole, Société Générale in druge. Dovolj je že najmanjši izpad prihodkov in celotni bančni sistem se bo sesul sam vase. Ko bo zagorelo v ZDA, bodo ognjeni zublji v nekaj sekundah osmodili tudi Evropo.

Angela Merkel in François Hollande, tiskovna predstavnika globalnih finančnih elit.

Angela Merkel in François Hollande, tiskovna predstavnika globalnih finančnih elit.

Da bo temu res tako, smo se naučili že leta 2008. Ko je preko luže počil nepremičninski balon, ki so ga s svojimi finančnimi mahinacijami, v bančnem žargonu imenovanimi izvedeni finančni instrumenti, napihnili svetovni bančniki, je vso Evropo zajela kriza, iz katere se še danes nismo izkopali. Še več: tonemo vse globlje, »rešitve«, ki nam jih ponujajo naši modri voditelji, pa dajejo vedeti, da nismo še niti blizu dna. Trend je jasen: poteze, ki jih vlečejo svetovni politiki (beri: tiskovni predstavniki globalne finančne elite), povprečnim državljanom ne bodo prinesle odrešitve.

Državljanom varčevalni ukrepi, zategovanje pasu in odrekanje, bankam pa solidarnostna pomoč za nov krog kockanja z davkoplačevalskim denarjem? Komu torej služi država? Državljanom ali globalnim finančnim elitam?

Zdaj vemo, zakaj finančni trgi s takšno nestrpnostjo pričakujejo najavo ameriškega FED-a ali evropskega ECB-ja o novem tiskanju denarja. Vprašati pa se moramo, zakaj Ben Bernanke, ki se še kako dobro zaveda kritičnosti trenutka, tem institucijam nemudoma ne priskoči na pomoč, kot je to storil leta 2008. Morda drži, da se v ozadju igra umazana politična igra politično-bančnih elit, ki bi Baracku Obami rade preprečile drugi mandat v Beli hiši, in so za dosego tega cilja pripravljene žrtvovati celo nekaj svojih članov, svet pa pahniti v še večjo depresijo?

Več bo znanega v prihodnjih tednih. Dejstvo je, da bo do novega kroga tiskanja denarja slej ali prej prišlo. Vmes bo očitno propadlo nekaj velikih finančnih korporacij, kar bo za seboj potegnilo nov krog finančnih malverzacij, kraj sredstev z zasebnih računov varčevalcev, »izgubljenih« bančnih vlog in novo serijo reševanja finančnih institucij z davkoplačevalskim denarjem. Vse po starem, torej.

Zato je neizogibno tudi dejstvo, da bo kupna moč našega denarja, evra ali dolarja, začela pospešeno slabeti. V praksi bomo to najprej opazili skozi vedno višje cene osnovnih dobrin, hrane, energentov, komunalnih prispevkov in ostalega. To se že dogaja. Prihajamo v položaj, ko se hiperinflaciji ne bo več mogoče izogniti. Boste med tistimi, ki se bodo resnosti položaja zavedli šele takrat, ko bodo bankomati prazni, banke pa zaprte?

 

QE

P.S. Kaj je hiperinflacija, kaj jo povzroča, zakaj je neizogibna in kako se pred njo čim bolje zavarovati? Kmalu!

Napiši komentar